Poletje se nezadržno bliža koncu, zato je potrebno izkoristiti vsak sončni žarek in to je pomenilo, da sva se s kolegom Lesijem odpravila na kolesarsko turo. Točen potek trase je bil zaupan meni in po hitrem pregledu zemljevida (zemljevid najdi.si ne pozna reliefnega prikaza površja), sem izbral na videz nezahtevno pot po obronkih Vojnika in Frankolovega. Po nekaj uvodnih kilometrih sproščujočega pedaliranja, so se hribi pred nama zaprli in jasno je bilo, da nama višinski metri ne uidejo. Na vrhu hriba, s katerega mora biti ob jasnem vremenu razlged na Celje in njegovo širšo okolico prelep, leži kraj Male Dole (po vseh mukah vzpenjanja nanj, bi bilo bolj primerno ime Male Gore).

Sledilo je spet nekaj kilometrov ravnine za relaksacijo, ko sem ugotovil, da sploh ne vem, kje točno se nahajava. A dilema ni trajala dolgo, saj sva kmalu prispela do table, ki je naznanjala smer proti Črešnjicam. Sledil je še en vzpon, ki se je kasneje izkazal za zahtevnejšega, kot je na začetku izgledal. Na vrhu je Lesi poklical kolego Železnika, ki je pripravil pijačo in jedačo za že malo načeta popotnika. Po nekajminutnem postanku in ogledu domačije, sva pot nadaljevala proti Celju (oz. še naprej do Šentjurja za kolego).

Za konec pa še par spoznanj :

• vse pohvale Lesiju, čigar forma je na zavidljivem nivoju,
• graja avtorju tega prispevka, ker se je v zadnjem času polenil,
• ne sodi kraja po njegovem imenu (!!),
• sreča se obrača na stran kolesarjov (pot je minila brez okvar in nesreč).

Na slikah :

1. ne najboljši razgled na Celje ;
2. pogled nazaj proti Malim Goram (slika žal ne uspe prikazati realne strmine naklona) ;
3. Lesi pri orientacijski točki ;
4. pogovor potencialnega kupca Ferrarijevega traktorja z njegovim lastnikom