Zadnjih nekaj dni se je v Sloveniji vse vrtelo le okoli enega dogodka, medtem ko je vse ostalo ostalo daleč v ozadju. Po Putinu, Clintonu, Bushu, papežu in Esmeraldi, nas je obiskala angleška kraljica aka angleška psica. Mediji so popolnoma znoreli – TV, radio, internet in časopisi so nam tri dni zaporedoma servirali eno in isto zgodbo, z bolj ali manj istimi akterji. Sledili so si ogledi, sprejemi, kosila in večerje, vsa slovenska “elita” se je slinila okoli nje, vsi so ji poklanjali nekakšna bedasta darila, tudi raja je trumoma hitela na ulice, da bi jo videla. A zakaj? Kje je čar tega? Kaj nam je prinesla s svojim obiskom? Nisem zasledil, da bi nam prinesla kakšno materialno stvar, kot je denarna pomoč, naprava za zdravljenje kakšne bolezni ali vsaj kakšen dragocen spominek. Iz tega sklepam, da je njen doprinos pri tem obisku nematerialne narave. Resda se je srečevala z mnogimi politiki in gospodarstveniki, a nisem zasledil, da bi bil njen obisk politično usmerjen in da bi tu šlo za kakšno meddržavno vzajemno sodelovanje. Njen hladen ter občasno prisilno nasmejan obraz mi daje slutiti, da med ljudi ni prišla širiti ljubezni. V preteklosti nisem slišal, da bi imela kakšne nadnaravne sposobnosti, torej njen obisk ni ozdravil nikogar, niti kakšnega toplega nagovora ljudstva ni bilo zaslediti. In nenazadnje, kot je to tako pogosto pri Angležih, nam ni prinesla niti angleškega vremena.

(Sedaj sledi nelogični, miselni preskok, ki ne sovpada z dosedajšnjim načinom pisanja)

Angleška psica je torej tiste vrste psica, ki ji po slovensko pravimo ovčar(-ka). Na kup ji je uspelo privaviti vse slovenske ovce, ki jih je nato veselo pasla po preljubi deželici, jo na koncu ostriga, si spletla pulover in odletela drugam. Ovce (beri narod) pa so tako ostale brez kožuha, in to tik pred prihajajočo zimo in le upamo lahko, da jim bo uspelo preživeti… preživeti s tisto notranjo potešenostjo, ki so jo bile deležne ob obisku angleške ovčarice. Beeee!