Ali smo gradbinci kaj drugačni od ostalih tehničnih profesij? Odvisno od perspektive pogleda… v splošnem pa naj bi veljalo, da gresta poklic gradbenika in alkohol z roko v roki. Ampak fešta, ki se je zgodila na nekem gradbišču v savinjski dolini, nima ničesar s tem. Po dnevih stresa in lovljenja rokov, gre za nekaj uric sprostitve, sproščenega druženja in zgladitve raznih majhnih nesoglasji (le te ob kozarčku rujnega postanjo hitro pozabljena). Že ob prihodu na samo prizorišče, je vsak bil deležen toplega sprejema, saj ni vsak dan priložnost, da bi se na enem mestu zbrali toliko starih prijateljev stare profesije.

Same priprave so se začele že kakšen teden pred samim dogodkom, in pohvale Gustiju in ostalim “sponzorjem”, na odlično izpeljanem dogodku. Vsem, ki so feštu zamudili pa ostane povabilo na naslednjo…

Neomejene zaloge pijače…

Neomejene zaloge zelenjave… (hvala kolegu Joži in Švabu pri pomoči pripravi le te – roke nama še vedno smrdijo po čebuli)

Tudi mesa ni primanjkovalo…

Za konec pa še pogled na veselo družbo…

P.S.: Zdaj se pa že počutim malo bolj kot gradbinec:)

… ali kako kupiti avto za malo denarja.

Za res malo denarja, saj je proračun faliranega študenta klavern. Začelo se je pred par tedni, ko niti nisem vedel kaj naj kupim. No, medtem sem se premaknil do točke, ko vem kaj hočem in to tudi vneto iščem. Ugotovil sem tudi, da mojim zahtevnim kriterijem ne ustreza veliko štirikolesnikov. In kakšni so ti kriteriji?

• Prostornina motorja – okrog 1200ccm – majhna poraba goriva, ravno dovolj za mirno vožnjo na delo in kakšen izlet.
• Oddaljenost prodajalca od mesta potencialnega kupca – čim bližje, tem bolje, zaželjen Štajerski rajon.
• Barva – odprt skoraj do vseh barv, zaželjena rdeča, bela,…
• Število vrat – priporočljivo 5 – pa tudi, če se nihče ne bo hotel peljati zadaj.
• Cena – začel sem zelo nizko, ostajam nizko (trimestno število evrov).
• Ohranjenost – na nivoju novega avta iz trgovine.

Hja, kdor čaka dočaka oz. tudi slepa kura zrno najde. Upam, da se mi sreča nasmehne čimprej. Potem pa vas povabim na krstno vožnjo.

Počasi se izteka prvi teden strokovne prakse, zato je zadnji čas, da napišem kakšno vrstico tudi o tem. Torej, pozicioniran sem v Latkovi vasi (za vse, ki ne veste kje je to, si poglejte zemljevid Savinjske doline).

Delovni dan se začne ob nič kaj študentski uri, ko zunaj vlada še tema, a moram reči, da sem se na to že dokaj navadil. Nedaleč od doma me pobere kombinirano vozilo, ki je, kljub samo štirim vozačem, pestro narodno obarvano. Pot na delo in delo samo minevajo hitro, a ne prehitro, da nebi imel časa posneti nekaj fotografij.

Od nekdaj mi je kraj v katerem živim, všeč. Všeč mi je lega, ravnica ki se razprostira, pogled na hribe v okolici, všeč mi je zelenje… v oko mi je padlo stanje drevoredov v mestu. Ob Kersnikovi ulici se razprostira najlepši drevored v mestu, katerega stanje se zadnje čase močno slabša. Nič kaj presenetljivo dejstvo ob upoštevanju dolgih kolon prometa, ki se vsak dan po tej cesti prebijajo v center. V preteklosti so nekaj dreves podrli in jih zamenjali s “pevčki”, ki pa, kot kaže, ne uspevajo najbolje. Upajmo, da ga bodo odgovorni uspeli rešiti.

Tudi ob Trubarjevi ulici se dviga nekaj mogočnih dreves, ostala so morali pred leti odstraniti. Na eni strani ceste so zasadili nova drevesa, na drugi strani… kot kaže je bil proračun premajhen.

Za konec pa še par utrinkov iz okolja čisto blizu. Kakšno je stanje tu, ni vredno komentarja.

V prihajajočem poletju bom moral poiskati kakšno drugo senco.

Finally, I have been waiting for the last few months for new season of Formula 1 Grand Prix Racing to begin again. It is the only sport that I have been really interested in, in last quarter of a century. The memory of first seen grand prix on the television goes back in year 1991 or 1992 when I was spending my summer vacation (or was it some other vacation? Who would really care!) – I remember watching the Monaco grand prix with some friends of mine. I was amazed seeing that awesome cars racing through the tight streets of Monaco. Lets go back in present. I have some high expectation for this years season, I hope that some new rules will make races better, fights tighter and that they will produce more winners! The first race was all that I was hoping for.

And who are my favourites? I have my fingers crossed for some outsiders – first of them is Nico Rosberg and his team Williams. Despite racing for the third year in F1, he still is considered for outsider. I think he is a great potencial but the team will have to assure him some more speed to catch the leaders. Next one is Nelson Piquet and his team Renault. He is a rookie who will be driving in same car as two times world champion Alonso. In winter testing he showed that he can be really fast. It is the same story as for Rosberg – having a bit faster car and he will be on the top of the charts.

Lots of fun watching, for all you out there!

Prebudi me znano piskanje, a za razliko od drugih dni, danes to budilka. Sonce mi posveti v oči, ko se zavem, da je že skrajni čas da vstanem, ob pogledu skozi okno pa ugotovim izvor piskanja – komunalno podjetje je prišlo po ločene odpadke. Po hitrem postopku naložijo kontejner s plastiko in oddrvijo naprej. Zamislim se, kakšen je odstotek ljudi, ki ločeno zbirajo papir, plastiko in steklo. 15? 20? 25? V vsakem primeru mislim da premalo. Če želimo kaj narediti zase in za naše zanamce, bi morali biti v tem procesu VSI! Kakšno je stanje v sami okolici, se zavem kmalu – prehodil nisem niti dva kilometra in na poti naštel : kup steklenic, prazne škatle cigaretov, kosi oblačil in obuvala, dežnik,… Pa kaj bi našteval, v trenutku sem ugotovil, da živim na smetišču. Žalostno. Ali res nimaš nobenega odnosa do okolja v katerem živiš? Vprašam se ali te je vzgojil človek ali… ne morem te primerjati z živaljo, ker je pač žival, ti pa si (oziroma bi naj bil) ČLOVEK! Zavem se, da ne morem ničesar doseči. Še naprej bom zbiral ločeno, v upanju da nisem pri tem dejanju sam. Upam, da se mi v čim večjem številu pridružite, ker se nočem jutri zbuditi na smetišču.

Bil je že čas, da grem spet v Maribor. Pot me iz postaje vodi skozi mestno jedro, po katerem hodim zamišljen in se ne zmenim za okolico. Misel na tenzor specifičnih deformacij in Mohrove kroge, mi prekine pogled v tla, ko opazim, da je komunala zamenjala pokrove kanalizacije. Kaj za vraga je to? Na pokrovu piše “Maribor, univerzitetno mesto”, zraven pa se sveti znani logotip. V trenutku slabosti nisem vedel ali se naj smejim ali zjočem. Le čigava je bila ideja, da “reklamirajo” ponos mesta na tako bizarni lokaciji? Ko nadaljujem pot proti faxu (ki mimogrede vodi mimo Univerze) presenečen ugotovim, da mi pokrovi kažejo pot k Univerzi. Brilijantno! Pokrovi predstavljajo načrt, kako priti do “hrama učenosti”! Hvala vam, ker mi kažete luč, brez vas bi bil izgubljen. Ob naslednjih takšnih podvigih pa vseeno raje dvakrat premislite.